Ko ne zaspi …

Starši smo različni, otroci so različni in družine s svojim ritmom se med sabo razlikujejo. 

Drugo, kar se mi zdi pomembno, je to, da vsaj približno vemo in sprejmemo, kaj je za otroke normalno. Navajanje otroka na uspavanje ob določenem času in to, da bo otrok noč prespal, je proces, ki pri otrocih poteka in traja različno dolgo. Nekateri kar zgodaj prespijo celo noč, spet drugi pa se zbujajo celo otroštvo.

Nič ne počnemo narobe

Že če to dejstvo sprejmemo, se otresemo cele gore stresa. Starši, sploh mamice, namreč zelo radi razmišljamo tako, da otrok ne spi samo zato, ker mi nekaj počnemo narobe, ker nečesa ne vemo, ker še nismo našli pravega strokovnjaka in tako naprej …

Mnogi »strokovnjaki« nas prepričujejo, da samo oni poznajo tisto čudežno formulo, po kateri bodo vsi otroci zaspali takrat, ko se bo nam zdelo najbolj prav, in bodo spali tako dolgo, kot se bo nam zdelo najbolj prav … No ja, tako to ne gre. 

Vseeno pa poznamo nekatera ravnanja, ki pripomorejo, da otroci lažje zaspijo, in druga, ki bodo otroka precej verjetno odvrnila od mirnega uspavanja. Velikokrat razmišljamo, da bi morali nekaj storiti z otrokom, ki ne spi. Pa lahko marsikaj naredimo kar sami pri sebi.

Mirno vzdušje

Večinoma pomaga mirno vzdušje v družini, pa seveda ne mislim, da bi morala biti čista tišina. Če se v povišanem tonu pogovarjamo s partnerjem, če se s starejšimi otroki prerekamo o domačih nalogah, težko pričakujemo, da bo dojenček ali majhen otrok od tega kar izoliran in bo mirno zaspal. Če se le da, razburljive pogovore prihranimo za manj občutljiv čas. Enako velja, če sta starša v stresu in skrbeh. Otroci nas dobro čutijo. Velja investirati vsak dan nekaj minut in malo volje v karkoli, kar nas sprošča.  Če si priznamo ali ne, čas z majhnimi otroki JE naporen, vsaj občasno. Morda se sliši čudno, a tiste minute, ki jih namenimo sebi, se bodo obrestovale pri družinskem miru in tudi pri otrokovem spanju.

Zelo pomembno je, da otroka opazujemo. To nam da izhodišče za naše ravnanje. Nekateri otroci so na primer po večernem kopanju prijetno utrujeni in kar utonejo v spanec, spet drugi so po večernem kopanju, kot bi jim dali energijski napitek … Nekateri otroci spijo kljub hrupu večernega obiska ali starejših bratcev in sestric, spet druge kakršnokoli dogajanje v stanovanju zelo zmoti.

Ker so otroci različni …

Precej lahko pomagamo, če ravnamo v skladu s tem, kar pri otroku opažamo, ne pa da se borimo proti temu. Če torej vidimo, da večerno kopanje otroka čisto zbudi, ga prestavimo na dopoldanski čas. Obratno pa, če ga uspava, ga izkoristimo tudi za namen uspavanja. Otroka že pred kopanjem nahranimo in ga damo iz banjice le še v posteljico. 

Ko gre za otroke, ki živahno sodelujejo pri družinskem dogajanju, jih bomo zelo verjetno težko prepričali, naj zaspijo, če je družinsko dogajanje še živahno, torej klepet z obiskovalci, igra starejših otrok in podobno. V tem primeru nam čisto nič ne pomaga, če želimo na silo uveljaviti kakšno pravilo, po katerem naj bi šel majhen otrok ob sedmih spat. Zanesljivo bomo pridelali obilo otrokovega joka in stresa sami sebi. Otrokovo zdravje ne bo nič prizadeto, če večerno rutino malo prilagodimo … Zadovoljstvo družine bo pa zagotovo večje. Velikokrat se namreč zataknemo, ko skušamo na silo slediti nekim pravilom, za katere nihče ne ve prav dobro, kakšen je njihov namen.

Vsi potrebujemo tudi tišino

Veliko otrok je, ki so dobesedno »odvisni« od nenehnega dogajanja, in take je zelo težko »ustaviti«, ko je čas za spanje. Na to moramo misliti že prej. Ti nenehni dražljaji so vseh vrst – nenehno ogovarjanje, čeprav dobronamerno, pisane igrače, čeprav t. i. vzgojne, ki migajo ali se oglašajo, ekrani vseh vrst, tudi nenehno prižgana televizija v stanovanju, pa čeprav le zaradi glasbe. Otroci pa vsaj del dneva, tako kot mi vsi, potrebujejo tišino. 

Uspavanje otroka naj bo počasno umirjanje. Pri otrocih, ki imajo težave z uspavanjem, umirimo domače dogajanje že prej. Otroka uspavamo s pravljico, zapojemo mu pesmico. Pri nekaterih otrocih pomaga rutina, pri drugih ne. Nekaterim pomaga in jih pomirja točno določena pravljica, točno določena pesmica. Zavedati se moramo, da je glas  staršev tisti, ki otroku daje občutek varnosti in miru. Tega ne more nadomestiti nobena posneta govorjena ali igrana beseda.

Brez telefona in tablice!

Zelo, zelo narobe je, če je otroku družba pred spanjem telefonski ekran ali tablica. Zelo, zelo narobe je že, če je kaj od tega otrokova družba čez dan … Pri uspavanju pa za ekrane res ni mesta. To velja za otroke vseh starosti.

Prisotnost staršev, bližina in njihov umirjen glas zaziba v spanje veliko večino otrok.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.